Kot soprejemnik sem bil pred nekaj urami seznanjen s pismom, ki ga je nekdanji kandidat za ustavnega sodnika dr. Ciril Keršmanc naslovil na Niko Kovač in Inštitut 8. marec. Ob prebiranju tega dolgega dokumenta sem spoznal, da je globina problema, ki sem ga v prejšnjem zapisu poimenoval "medijski umor", še bistveno večja in bolj zaskrbljujoča, kot se je zdelo na prvi pogled.
Ne gre le za površnost ali naglico, temveč za odstop od minimalnih standardov, ki bi morali veljati pri javnem obravnavanju tako resnih očitkov. Iz pisma je razvidno, da so bili ključni akterji, ki so sprožili medijsko in aktivistično kampanjo, že opozorjeni na določena dejstva, a kandidatu pred navajanjem očitkov in javno diskreditacijo niso dali osnovne možnosti odziva ali pojasnila. To ni le spodrsljaj, to je odpoved osnovnih standardov javne razprave in v več pogledih resna pomanjkljivost delovanja medijev in aktivističnih organizacij v tej zadevi.
Kljub grenkobi te situacije bi bilo odgovorno, da se iz tega žalostnega primera nekaj naučimo. Ta primer bi moral služiti kot učni primer na fakultetah za novinarstvo in medijskih študijah - kot opomin, kaj se zgodi, ko govorice prevladajo nad preverjanjem dejstev in ko aktivizem povozi osnovno novinarsko etiko.
Celotne vsebine pisma na tem mestu ne bom povzemal, saj ga bo avtor sam javno objavil, ko in če prejme odgovore in pojasnila tistih, ki jih v pismu sprašuje po integriteti in motivih za njihovo ravnanje. Navedel bom le nekaj zadnjih stavkov:
"Da zaključim, od Vas, tudi glede na Vaše osebne izkušnje s pritlehnimi diskreditacijami zoper Vas, zaradi katerih gotovo veste, kako sem se počutil sam pretekli teden, ko sem bil zreduciran na objekt, in Vaše deklarirane vrednote proti objektivizaciji, tega nisem pričakoval. 'Ko sovražimo zlo zmaguje, ko smo tiho prav tako.' Nikoli ni prepozno."