Sedanji družbeni sistem liberalizma ni nevtralen proces upravljanja države, gospodarstva in družbenih podsistemov, temveč zmotni pristop k urejanju družbe, ki jo sistematično razgrajuje. Te sodobne zmote je potrebno jasno prepoznati in zavrniti ter se zavzeti za obnovo reda, temelječega na organskem razvoju, v katerem so vse institucije usklajene s skupnim dobrim, zgodovinskimi izkušnjami in naravnim redom. Liberalizem pa postavlja posameznikovo avtonomijo nad vse drugo. Trdi, da mora biti javno življenje ločeno od kakršnih koli skupnih načel in tradicij, da je "svoboda" absolutna vrednota sama po sebi. Toda takšna svoboda brez okvirjev ne ustvarja stabilnosti, ampak atomizirano družbo, v kateri je vsak posameznik sam zase in proti vsem drugim.
Že v 19. stoletju so ga kritiki označili kot zmoto, ki vodi v razkroj družbenih vezi. (Kako prav so imeli). Liberalizem namreč trdi, da je človek izolirano bitje in zavrača, da je del organske celote: družine, skupnosti, naroda.
Ko se te povezane celice v tkiva, organe in v eno telo razbije na posamezne atome, družba izgubi sposobnost samoregulacije in dolgoročnega preživetja. Sekularizacija je logična posledica liberalizma. Gre za postopno odstranjevanje tradicionalnih moralnih in kulturnih okvirjev iz javnega prostora. Država naj bi bila "nevtralna", kar v praksi pomeni, da postane prazna lupina, ki jo stalno zapolnjujejo trenutno popularne ideologije, korporativni interesi in medijski pritiski.
Posledice so vidne povsod okoli nas. Družina, ki je bila stoletja temeljna celica družbe, je degradirana na začasno pogodbo med posamezniki. Rodnost v evropskih državah je padla pod raven obnavljanja prebivalstva. Mladi odlašajo z ustvarjanjem družin ali se jim povsem odpovedujejo, ker prevladujoča kultura postavlja individualno udobje in kariero nad dolgoročno odgovornost. Hkrati se širijo nove izprijene ideologije, ki napadajo osnovne biološke in socialne realnosti: od zanikanja razlik med spoloma do spodbujanja življenjskih slogov, ki so nezdružljivi s preživetjem družbe. Država, namesto da bi varovala naravni red, te trende pogosto aktivno podpira ali pa vsaj ne ovira.
Predmoderne evropske družbe so bile integralne: institucije, kultura, pravo in javni red so bili usklajeni okoli skupnih načel, ki so služila ohranjanju skupnosti skozi čas. Niso bile popolne, a so omogočile nastanek visoke civilizacije, stabilnih struktur in občutka kontinuitete med generacijami. Moderni liberalni in sekularni red tega ne dosega. Lahko proizvaja materialno bogastvo in tehnološki napredek, ne more pa ohranjati dolgoročne kohezije. Rezultat je družba, ki je vse bolj razdeljena, demografsko izčrpana in kulturno izpraznjena. Gre za družbo, ki živi (ironično) od dediščine preteklosti, hkrati pa jo aktivno razgrajuje.
Zato se ne sme predlagati kompromisov ali polovičarskih rešitev. Zahteva se vrnitev k organskemu modelu družbe, kjer so država, kultura in javni red usklajeni okoli temeljnih realnosti: družine kot osnovne celice družbe, hierarhije odgovornosti, nacionalne kontinuitete in načel, ki so se skozi stoletja izkazala za stabilna. Ne gre za vsiljevanje enotnosti mnenj, temveč za zavestno usmerjanje institucij k ohranjanju in krepitvi skupnosti kot celote. Liberalizem in sekularizacija to zavestno rušita v imenu abstraktne "svobode". Rezultat pa ni več svobode, temveč nova oblika suženjstva (udobju, tehnologiji, uživanciji itd...).
Zato je čas za jasno zavrnitev teh zmot. Potrebujemo družbo, v kateri javni red služi ohranjanju naravnega reda in dolgoročnemu preživetju skupnosti, ne pa razgradnji vseh vezi v imenu individualne avtonomije. Samo takšen pristop lahko zagotovi stabilnost, ki je potrebna za preživetje prihodnjih generacij. Vse drugo vodi v postopni, a neizogiben propad.